Modra ekonomija in ZERI (Zero Emissions Research Initiative) ZERI je ustanovil Inštitut za napredne študije Univerze Združenih Narodov leta 1994. ZERI spodbuja concept, da se lahko vsi industrijski vnosi spremenijo v končni proizvod, ta koncept spreminja odpadne produkte v surovine za proizvodnjo. V tem konteksu lahko gledamo na industrijski proces kot na serijo proizvodnih ciklov in ponovne uporabe sistemi.
C2C – Od zibelke do zibelke (Cradle to cradle) artikulira sklop načel za preoblikovanje načina proizvodnje osredotočene samo na storitve, ki jih izdelki zagotavljajo. Ključno načelo je popolna odstranitev odpadkov iz proizvodnje: vsi sestavni deli izdelka se lahko reciklirajo ali ponovno uporabijo, kar je nasprotje modelu “od zibelke do groba”, ki velja za obstoječe industrije.
ISO 14001 standard je bil prvič objavljen leta 1996 in določa operativne zahteve za sistem ravnanja z okoljem. Namen je zmanjšanje vpliva na okolje v podjetjih na podlagi meritev in rezultatov ter za zagotavljanje izboljšanje vodenja okoljskih dejavnosti.
Biomimikrija ali bionika je veda, ki iz preučevanja narave pridobiva ideje za oblikovanje proizvodov in procesov. S pomočjo raziskav iz različni ved biomimikrija podaja okvir za ocenjevanje kaj se lahko naučimo od narave in ne kaj lahko dobimo iz nje
LCA – Analiza življenjskega cikla (Life-cycle analysis) omogoča proizvajalcu, da izračuna koliko energije in surovin je porabil ter koliko trdnih, tekočih in plinastih odpadkov nastane v vsaki fazi življenjskega cikla proizvoda, od izdelave do konca življenjske dobe.
Krajinska ekologija je veda, ki preučuje prostorske variacije v krajinah v različnih merilih. Vključuje bio-fizikalne in družbene vzroke, ki so posledica krajine heterogenosti. Predvsem pa je v veliki meri interdisciplinarna veda. Konceptualno in teoretično jedro krajinske ekologije povezuje naravoslovje in družboslovne vede.
Krajinska ekologija lahko opiše z njenimi ključnimi temami:
- prostorski vzorec ali zgradba krajine, od puščave do mesta,
- razmerje med vzorci in procesi v krajinah,
- razmerja med človekovo dejavnostjo ter krajinskim vzorcem, procesi in spremembami,
- učinek meril in motenj v krajini.
Eko-inovacije so uvedba katerega koli novega ali bistveno izboljšanega proizvoda (blaga ali storitev), procesa, organizacijske spremembe in tržne rešitev, ki zmanjšuje uporabo naravnih virov (vključno z materiali, energijo, vodo in zemljo) ter izpuste škodljivih snovi v celotnem življenjskem ciklu.
Naravni korak je leta 1989 razvil Kart-Henrik Robert kot definicijo konsenza znanstvene podlage trajnosti: V trajnostni družbi, narava ni predmet sistematičnega povečevanja in nam nalaga trajnostni pristop pri naslednjih dejavnostih:
- koncentracije snovi, pridobljenih iz zemeljske skorje,
- koncentracije snovi, ki jih proizvede družba,
- degradacije s fizičnimi sredstvi, ki sistematično spodkopavajo zmožnosti ljudi in družbe za zadovoljevanje svojih potreb.
Naravni Kapitalizem je strateški okvir delovanja podjetja, ki temelji na štirih zapovedi:
- bistveno poveča produktivnost rabe virov:
- prehod na proizvodnjo, ki posnema delovanje narave (na primer biomimikrija/bionika) z zaprtimi krogotoki, brez odpadkov in brez toksičnosti:
- sprememba poslovnih modelov, namesto izdelave in prodaje izdelkov za zagotavljanje storitev, ki jih “izdelek” prinaša, proizvajalec ohrani lastništvo izdelka z namenom recikliranja in predelave izdelka po preteku njegove življenjske dobe
- reinvestiranje v naravni in človeški kapital.
Ekološki odtis je skoval leta 1992 kanadski ekolog William Rees in se uporablja za upravljanje porabe virov na vseh področjih gospodarstva ter za merjenje vpliva delovanja na okolje.
Sonaravno gozdarstvo je izkoriščanje gozdov in njihovo upravljanje, ki sledi naravnim procesom v gozdu. Upravljanje na takšen način pomaga pri regeneraciji in ohranjanju gozda. To je mogoče vključiti v merila shem certificiranja gozdov.
Permakultura je pristop k načrtovanju naselij in agrarnih sistemom, ki je načrtovan/oblikovan na podlagi razmerij/odnosov, ki temeljijo na ekologiji sistemov. Permakultura želi ustvariti stabilne, proizvodne sisteme, ki zagotavljajo človekove potrebe; to je sistem načrtovanja, kjer vsak element podpira in prehranjuje ostale elemente, cilj so sistemi, ki so praktično samozadostni in v katerih so ljudje sestavni del.