Delavnico je organiziral je Inštitut za trajnostni razvoj in celostne rešitve – InTeRCeR, skupaj z Inštitutom za razvoj družbene odgovornosti – IRDO. Delavnica je potekala v ponedeljek, dne 23.5.2016, v prostorih Mariborske razvojne agencije. Naslov delavnice je bil »Zeleno podjetništvo« in se je odvila malce drugače, kot nas je večina pričakovala.
Vodja delavnice je bil Victor Branagan (M.Sc. M.B.S.), več o njem in delu njegove ekipe si lahko preberete na njihovi spletni strani »http://www.sustained.ie«, nas je z eno besedo – presenetil. Njegov način poučevanja nikakor ne spada v ustaljene okvirje, v katerih se giblje večina učiteljev današnjega časa. Že na samem začetku delavnice je naznanil, da bomo slišali nekaj, česar gotovo še nismo, zato naj se privežemo, da nas ne bo vrglo s stolov. Pravzaprav sam ne uči nič novega pravi, saj so to znanje skozi stoletja ohranjali in razvijali mnogi drugi učitelji, ki pa danes vedno bolj prihajajo v ospredje, tudi zaradi napačnih poti delovanja večine podjetij v preteklosti. Opazili smo tudi, da se je ves čas premikal po konferenčni sobani, saj nas je, kot sam pravi želel povezati v krog enakovrednih soudeležencev razprave.
Viktor je začel z razlago o navidezni ločenosti sistemov in stvari, kot so nas napačno učili v šolah zadnjih 400 let, od Galileja naprej. Povedal je, da je zeleni in socialni/družbeno odgovorni podjetnik sposoben na stvari in dogodke gledati širše, jih povezovati in tako gladiti ostre robove, ki so se izoblikovali zaradi prevladujoče doktrine merjenja, vrednotenja in predalčkanja vsega, s čimer imamo opravka. Tako sodobni podjetnik vstopa na pot sistemskega delovanja in mišljenja, ki zahteva ne samo spreminjanje ustaljenih praks, ampak popolnima drugačno delovanje v samem začetku. Gre za spremembo razmišljanja o stvareh in dogodkih, ki pa vedno ne prinese željenih rezultatov, saj je za dosego le teh potrebno začeti na začetku, na drugačen način, kot so to počeli desetletja in stoletja v prevladujoči podjetniški logiki. Zato je mnogokrat lažje začeti popolnoma na novo, kot pa spreminjati stare vzorce in se truditi delovati drugače. V prispodobi nam je povedal, kako se znebiti stvari, ki nam grenijo življenje in kradejo prosti čas. Enostavno jih vržeš skozi okno, še posebej, če živiš v pritličju!
Povedal nam je tudi, da imajo na Irskem socialno podjetje skoraj v vsaki vasi, kar je posledica močnih izseljenskih skupnosti, ki so si medsebojno pomagala zaradi lažjega preživetja. Problem nastane, kadar so nekatera podjetja vodena po diktatorski logiki in tudi precej odvisna od »tujega« denarja. Victor nas je tako opozoril na nevarnost, velikokrat napačnega razumevanja trajnosti delovanja, kar nas potegne v prirejanje naravnih načel trajnosti ekonomski računici. Tako smo dobili recimo trajnostno kokakolo ali pa trajnostne lesne izdelke s plantaž, ki so osnovane na prostoru uničenega naravnega gozda! Preživetje zelenega ali socialnega/družbeno odgovornega podjetja je tako ponazoril kot prevečkrat hudo odvisnost od državnega, regionalnega ali občinskega denarja, ki je identična hudi odvisnosti od drog. Zato mora biti rast podjetja razumljena tudi drugače, ne le skozi ekonomsko računico, ampak tudi v dobrobiti za družbo. To pa zahteva, da rastemo počasi, korak po korak v skladu s tremi načeli trajnosti, ki so nujno potrebna za uspeh. Če uporabljamo samo eno, ali dve, lahko sicer hitro napredujemo, a se tudi hitro ustavimo, ne zmoremo več stopiti na naslednjo stopničko. Zato predlaga, da upoštevamo načelo sonaravnosti, načelo socialnosti in duhovno načelo, ki ga dobimo z estetiko, glasbo, slikarstvom, jogo, filozofijo, religijo, molitvijo, meditacijo,… Le preplet vseh treh načel trajnosti in postopno napredovanje, po njegovem vodi v stabilno in uspešno trajnostno orientirano podjetništvo.
Za zeleno in družbeno odgovorno podjetništvo je tako nova vrednost in vedno rezultat delovanja vseh udeležencev v procesu, zato se zlije s skupno vrednostjo, in ne more biti predmet vrednotenja po tradicionalnem ekonomskem ključu delitve po zaslugah. Posamezniki se morajo nujno odpovedati želji po vrednotenju svojega deleža v skupnem, seveda ne na račun lenobe drugih, ampak na račun zadovoljstva drugih. Pomembno je videti to zadovoljstvo, saj je močno nalezljivo!
Vsak začetek je težak in zahteva veliko odrekanja, predvsem pa je negotov in nejasen, in to je vedno znak, da smo na pravi poti brisanja ostrih robov in delovanja v medprostorih, ki povezujejo navidezno ločene dele v celoto. Pritegnitev večih deležnikov in nujno sinergijsko delovanje, ki je v začetnih korakih vedno negotovo privede k pojavnosti, k rezultatom. Direktnih odgovorov na vprašanja ni, saj so odvisni od vsakega posameznika in tudi ne predstavljajo več rešitve, saj ta ni rezultat linearnega načina razmišljanja, ampak preplet ponotranjenih zgoraj omenjenih treh načel trajnosti!
Narediti nekaj novega, nujno pomeni gladiti ostre robove in spreminjati obstoječe prakse, kar vedno naleti na neodobravanje. Najtežje je opustiti miselnost jaz in se usmeriti na mi, stisnjeno dlan odpreti in jo usmeriti navzgor, saj to ni v skladu s prevladujočim načinom podjetniškega razmišljanja. Je pa nujno v zelenem in tudi družbeno odgovornem podjetništvu, saj le z dajanjem lahko prejmemo in le z zadovoljnimi udeleženci v celotnem procesu, smo lahko zadovoljni tudi sami, je še povedal.
Povzetek…..Gregor Erzetič – InTeRCeR
