Kulturni genom kulturnih krajin
Erjavec Iztok, Duško Aleksovski
Predstavil bom nov integriran, podatkovno voden pristop, podprt z novimi metodami in viri znanja, ki temeljijo na materialni in nematerialni kulturni dediščini, za vpogled v nova področja integriranih raziskav krajinske ekologije. Arheologija, etnologija in biologija so v evropskih krajinah medsebojno povezane, kulturne krajine pa so sistemi interakcije med človekom in naravo, sistemi interakcij med naravno in kulturno dediščino. V evropskih krajinah nimamo le ogroženih habitatov, temveč tudi ogrožene kulture, skupaj z naravo pa izgubljamo tudi kulture teh krajin. V Sloveniji je Pleterski (2014) opredelil nov izraz, »kulturni genom«. Tako kot biološki genom določa naš biološki videz, kulturni genom določa naš kulturni videz. Gre za niz znanja o tem, kako deluje svet, in iz tega izhajajoča pravila, ki urejajo življenje posameznika in skupnosti. To znanje in ta pravila se spreminjajo glede na spremembe v okolju, gospodarstvu in družbenih odnosih. Znanje in pravila lahko obravnavamo kot fiksno jedro elementov katerega koli kulturnega območja. V začetnih oblikah kulturnega genoma lahko vidimo tudi prvobitno znanost, iz katere je izšla sodobna znanost (Pleterski 2023). To je bilo duhovno stanje naših prednikov, povezano z naravo, ki je izviralo iz antike in se je prenašalo iz roda v rod, kljub temu da so bili vsi »pokristjanjeni« (Čok, 2015). Kakšna je definicija kulturnega genoma z vidika krajinske ekologije? Pred nami je raziskava kontinuitete človekove prisotnosti v evropskih krajinah, njihovega spreminjanja krajine, duhovnosti, sledi njihovih dejavnosti ter odnosov z današnjo krajino in biotsko raznovrstnostjo. Za novo združeno varstvo dediščine – naravne in kulturne – je potreben nov raziskovalni pristop. Čok B. 2015 v Hrobat Viroglet K., Kavrečič P. ISBN 978-961-6963-41-1 Pleterski A. 2023. ISBN 978-961-07-1696-9